Včasih sem bil precej telesno aktiven, a ko so se pričele težave z okostjem, sem moral najprej opustiti tek. Še vedno sem nekaj let hodil v hribe, a težave s koleni so mi nazadnje preprečile tudi to. Tako mi je nazadnje preostalo zgolj še kolesarjenje, s katerim sem vsaj v toplejših mesecih skrbel za svojo formo. Da bi lahko treniral tudi ob slabših vremenskih pogojih, sem se nazadnje odločil, da si kupim sobno kolo, saj so sobne fitnes naprave pogosto edino, kar ti je na voljo v zimskih mesecih ali ob dežju.

Treninga pa se nisem lotil sam, saj je sobno kolo precej hitro vzljubila tudi moja žena, kljub temu, da na cesti ni nikoli kolesarila. Bila je namreč mnenja, da na pravem kolesu ni več dovolj spretna, prav tako pa jo je bilo gostega prometa na naših cestah nekoliko strah – in moram reči, da upravičeno, saj sem se tudi sam večkrat zdrznil, kadar me je prehiteval kak tovornjak ali hitro vozeči avtomobil, za katerega nisem bil povsem prepričan, da misli tudi na varnost šibkejših v prometu.

Z ženo sva si tako nekako razdelila ure, ko uporabljava sobno kolo. Sam sem bil od nekdaj bolj jutranja ptica in ko je ura sedem, sem že na sobnem kolesu. Pedale poganjam od 45 do 60 minut, odvisno od tega, ali si nastavim zame nekoliko težji ali nekoliko lažji program. Žena pa pride na vrsto bolj popoldne oziroma proti večeru, ko lahko pritiska na pedale kar ob gledanju nadaljevanke. In meni je seveda prav, saj lahko tako v sosednji sobi med tem v miru gledam novice.

Kolesarjenje sredi dnevne sobe se torej za naju obnese. Mislim, da oba ostajava v formi in upam, da bo tako še precej dolgo. Ne le, da z vadbo skrbiva za zdravo telo in se upirava boleznim, ki jih prinaša starost, temveč tudi ostajava bistrega duha in uma.